Evolucijski proces varjenja

Tehnologija varjenja se je pojavila s taljenjem in proizvodnjo kovin, kot sta baker in železo, ter uporabo različnih virov toplote. Glavne metode varjenja v starih časih so bile varjenje z litjem, trdo spajkanje, kovanje in varjenje s kovičenjem. Pred 2500 pr. n. št. so Babilonci in civilizacije Inda že dosegle visoko stopnjo vroče in hladne obdelave kovin bakra in železa in so lahko izdelovale kovinske pripomočke z metodami varjenja, kot sta kovanje in litje, ter z graviranim besedilom. Reprezentativna kultura tega časa je harapska kultura.
Bakrena sekira z železnim robom, izdelana v kitajski dinastiji Shang, je ulit in zvarjen kos železa in bakra s površino, kjer se talilna linija med bakrom in železom vije in je dobro spojena. V spomladanskem in jesenskem obdobju ter v obdobju vojskujočih se držav je bilo na bronastem podstavku Jianguja v grobnici markiza Yija iz Zenga veliko zvitih zmajev, ki so bili povezani s segmentiranim spajkanjem. Po analizi je uporabljena sestava podobna sestavi sodobne mehke spajke. Meči in noži, izdelani v obdobju vojskujočih se držav, imajo jeklena rezila in hrbtno stran iz kovanega železa, običajno kovana in varjena s segrevanjem. Glede na knjigo "Tian Gong Kai Wu", ki jo je napisal Song Yingxing v času dinastije Ming, so v starodavni Kitajski baker in železo skupaj segrevali v peči ter kovali v nože in sekire; Na vmesnik potresite rumeno blato ali fino presejano zemljo Chenjiubi in na dele privarite velika ladijska sidra. V srednjem veku so orožje izdelovali tudi s kovanjem in varjenjem v Damasku v Siriji.